Krakov 2019 - uvodni dan

Se spomnite tiste igre, ki smo se jo včasih igrali: mrzlo, ko si bil daleč od predmeta, potem vse bolj toplo, ko si se mu približeval? Tako nekako je bilo danes:

Iz Murske Sobote se odpravimo v mrzlem jutru (3 stopinje pod ničlo). Pomahamo svojim dragim v slovo in se skupaj z dijaki mariborske Ekonomske šole odpeljemo proti Avstriji. Ker smo še zaspani, na avtobusu vlada mir. Tudi naš prvi postanek v Avstriji je bolj kratek. Tukaj je že občutno topleje (7 stopinj nad ničlo). Potovanje po Avstriji večinoma prespimo. Tik pred češko mejo se zbudim v sončen dopoldan. Tukaj smo že!

Kmalu za mejo se prikaže lep dvorec: Zámek Mikulov. Vožnja nekaj ur poteka po Češki republiki. Pokrajina mi je precej domača: prostrana polja, na katerih lahko vidiš skupine srnjadi, ki se pase ali pa le leži na toplem soncu. Malo dlje stran se po gričih razprostirajo gozdovi. Kot da bi se vozil po našem Goričkem, le da je vse večje. Tu in tam sonce zakrijejo plasti megle. 

Malo pred Brnom se ustavimo na počivališču in se okrepčamo. Sonce, temperatura: 10 stopinj. Čedalje topleje je – čedalje bliže našemu cilju smo. Diši po pomladi. Le še v senci dreves se vidijo ostanki snega. V bližini avtoceste zagledam mlako, ki je ob robovih izgledala zaledenela. Ko smo bili majhni, smo se drsali po zaledenelem potoku – seveda brez drsalk, kar v škornjih. Je tudi šlo.  

Peljemo se proti Ostravi. Nekaj časa nas spremlja reka. Na enem mestu zagledam veliko jato rečnih galebov. Ali jih ne zebe v mrzli vodi? 

Na tablah ob cesti že lahko vidimo smerokaze za poljsko mesto Katowice. Še vedno se vozimo mimo polj, kjer se sonči srnjad. Blizu meje smo. Ob pol treh popoldne prečkamo še zadnjo mejo. Na Poljskem smo. Peljemo se v smeri proti Katowicam. Temperatura se je povzpela že na 14 stopinj. Čedalje več gozda je, iz katerega se svetijo brezova debla. Kot v Beli krajini. Tukaj je za spoznanje več snega, a tudi le v senci dreves. 

Na tablah ob cesti se pojavi nova črka: ł. Mislim, da jo uporabljajo le Poljaki in Lužiški Srbi. Še eno zanimivost opazimo: mostovi in nadvozi so pobarvani z živahnimi barvami. 

Dijaki so mešanih občutkov. Potihem se sprašujejo, kaj jih čaka, kako bodo zdržali tako dolgo stran od doma, kakšna bo njihova uporaba angleščine. 

Ob 16:45 prispemo na avtobusno postajo v Krakovu. Kar nekaj časa je trajalo, da smo prispeli v mesto, ker je bil promet precej, ah kaj precej, zelo gost. Vozni park: podoben kot v Sloveniji. Pred nami se baha prečudovita grajska zgradba. Komaj čakam, da si jo ogledam v enem od naslednjih dni. Na postaji nas že čaka g. Bartek (prijeten mož) z dvema šoferjema. Odpeljejo nas do apartmajev Roman, kjer bodo dijaki bivali naslednje tri tedne. Lastnik apartmajev Janji in meni razloži dostop do apartmajev in pravila, ki jih preneseva dijakom. Vesel je, ker ima prvič takšno veliko skupino nastanjeno v njegovih apartmajih. Takoj izkoristi priliko in naredi fotografijo naše skupine. Ko se dijaki nastanijo, se tudi spremljevalci s taksijem odpeljemo do našega bivališča. Na karti mesta izgleda blizu, a zaradi enosmernih ulic se zdi pot dolga. Vzamemo ključe in se odpravimo do aparmajev. Drugo nadstropje. Pozneje bo brez kovčkov lažje. 

Dijaki imajo večerjo skupaj z Danielom v »Gospodi Koko«. Pridružimo se jim malo pozneje. Po večerji dijaki odidejo v svoje sobe. Ostanemo odrasli. Daniel nam predstavi potek jutrišnjega dne. Namenjen bo seznanitvi s potekom dela in ogledu mesta. Danes smo dosti sedeli, jutri pa bomo to nadoknadili. Daniel nam opiše še utrip mesta in stvari, ki si jih je vredno ogledati v mestu samem in okolici. 

Povratek v sobo in osvežitev. Še malo preverim, kaj delajo dijaki. Našli so že trgovino, ki je odprta 24 ur na dan. Znali bodo poskrbeti zase. Tudi medšolsko sodelovanje deluje: dekleta igrajo skupaj Activity. 

Čas je za počitek. Lahko noč. 

Milena Zavec, prof.